(prvi del … 1/2 )

V deželici pod belim stolpom so tekle stvari na čisto navaden način. Tako kot tečejo v vseh malih deželah. Ljudje so bili svoj vsakdanji boj za vsakdanje stvari. Skrbele so jih nepomebnosti in želeli so si cenenih dragocenosti. Rojevali so se in umirali, kot povsod drugod po ljubem svetu. Tega ni spremenil noben red! Niti mogočna bela reč, ki se je hladno dvigovala nad njihovimi domovi.

Ko so tete hodile obiskovat malega Ruperta, takrat niso govorile tistih ustaljenih reči, kot je bilo to v navadi pri običajnih dojenčkih. Nobena ni rekla:«Glej čisto mamin nos ima!« ali » Ja, ušesa mu pa štrlijo ravno tako kot očetu!«
Ne, mali Rupertek je bil že v najbolj mlečnem stadiju nekaj čisto posebnega. Gledal je nekam navzgor in nenavadno zgodaj je začel gledati s široko odprtimi očmi. Tako ni nihče opazil ušes ali kakšnih drugih pritiklin. Ne, vsak je pohvalil dojenčka, češ kako bistro da gleda. Iz njega pa zagotovo bo nekaj!

In tudi njegova mamica ga je občudovala. Tako umirjeno in bistro je zrl s svojimi sivimi očkami nekam nad sabo. Vsake toliko se je seveda začel tudi neusmiljeno dreti. To pač počnejo vsi dojenčki. Še posebno ko so lačni ali ko jim je potrebno zamenjat smrdljivo plenico. Takrat je mati županja….sem sploh omenil, da je bil Rupert sin župana v Malem mestu…no, takrat je njegova mamica poklicala Marijo,ki je poskrbela za deročo štruco.
Marija je Ruperta umila, mu napudrala pordelo ritko in ga popestovala. Zraven mu je tiho popevala otroško pesmico iz svojih krajev. Ja, Marija je res znala z majhnimi otroki. A kmalu je potuhtala, da Ruperta pomiri nekaj čisto posebnega. Še tako neutolažljiv jok je utihnil in še takšna otroška jeza se je zjasnila v zamaknjen polnasmeh, če ga je prinesla k oknu kjer je lahko zrl proti nebu, kjer je lahko gledal….daleč ..v nebo…. proti belemu stolpu!

Stolp je kraljeval nad Malo deželo, kraljeval je nad vsem svetom, nad življenjem, delom in nad vsakim razmišljanjem malih ljudi, ki so kot mravljinci daleč tam spodaj živeli svoje dni. O belem stolpu , o tisti največji veličini ljudje že nekaj generacij niso več razmišljali. Sprejeli so ga kot najvišje, kot izvor vsega in kot varuha svojega bivanja. Nihče ga običajno ni niti omenil in nihče se več ne spominja ljudi, ki so menda beli stolp sovražili.
Ne, mirno , nepogrešljivo se je dvigoval nad ves drugi svet. In tja gor je segal otroški Rupertov pogled.

Rupertovo otroštvo tudi ni bilo čisto običajno. Edinček mestnega veljaka. Pač tudi ni bil čisto običajen. Vedno ga je bilo treba imeti na očeh .Treba ga je bilo držati stran od nevzgojene mularije, saj bi lahko Ruperta kdo poškodoval, ga spotaknil, da bi si obdrgnil kolena ali pa bi kateri v svoji prostaški objestnost vrgel kamen v njegovo okroglo glavico. Vendar je Marija vsake toliko le poskusila malega priključiti družbi njegovih vrstnikov. Ženska je vedela , da je to nepogrešljivo, da normalen otrok potrebuje takšne stvari. Ja,normalem že!

A Rupert to ni bil. Ne, to si je bilo kmalu treba priznati. Hotel je biti sam! Pa ne sam v kakšnem zakotju. Zadovoljen je bil šele, ko so ga peljali na prostor, ki je bil za igranje najlepši, kjer je bil najlepši kup peska in kjer so ga vsi navoščljivo gledali….od spodaj navzgor. Ja drugje razvajeni pokovec ni bil niti slučajno zadovoljen.

Vendar otroci so pač otroci in tudi gospodinjske pomočnice kdaj niso dovolj pazljive in zgodilo se je, da so mulci neki dan sklenili osvojiti ta vzvišeni položaj. Skupinsko , v skoraj vojaški formaciji so se podali proti rupertu. Ko je ta opazil, kaj se dogaja je začel gledati srepo in stiskati zobe. V roke je prijel svoje grablje in lopatko in neustrašno čakal , da se je četica približala. Ko so se srečali z oči v oči, je iz Ruperta švigal sovražni borbeni pogled in ostali so skoraj izgubili ves pogum.
»A bi, a a a bi se skupaj igrali??« je zjecljal najbolj korajžen.

A Rupert je začel gledati še bolj zabodeno in spuščati je začel nekakšen grčanju podoben zvok. In takrat je pobesnel. Spuščal je nerazumljive krike in mahal s svojim orodjem okoli sebe. Mulci so se razbežali in Marija je panično pritekla do svojega varovanca, ga dvignila in ga poskušala pomiriti. A zaripel otrok je le brcal in solze nerazumljive ihte so mu vrele iz oči.
»Izginite, izginite! Boste že videli! «
je kričal za onemelimi otroki in nič manj šokiranimi starši
»Ko bom šel v beli stolp!«

Njegovo čudaštvo skupaj s komaj razumljivim govorjenjem o tem , kako bo dosegel v življenju nesluteno visok položaj je druge še bolj oddaljilo od Ruperta. Vse bolj je ostajal sam a vendar na nek način vedno na očeh in vedno nekako vzvišen nad drugimi. V šolskih letih je namesto spoznavanja sovrstnikov le še poglabljal prepad med seboj in ostalimi ljudmi.
S samim uspehom v šolah ni imel težav. Sicer za nekatere stvari ni bil ravno, kako bi rekel, bistre glave, vendar je to znal urediti drugače. Nikoli in nikdar ga nihče ni videl, da bi pred tablo mencal zaradi neznanja ali , da bi omenili njegovo slabo oceno za šolsko nalogo. Ko je Rupert kdaj začutil, da bi znalo iti malo teže, takrat je poklical v šolo svojega očeta. Premožni veljak je kaj hitro uredil težave , ki jih je imel sinko. Polagoma je takšne zagate Rupert znal rešiti kar sam. Včasih je zavil v zbornico ali pa je kar na hodniku ustavil učitelja. Tudi k ravnatelju je stopil kakšenkrat. Kaj je staremu profesorju tam notri povedal, tega ne ve nihče. Znali pa so povedati, da je bil sleherni učitelj po takšnih pogovorih tih in bled kot stena.

Njegovi sovrstniki si že dolgo niso več želeli, da bi se zbližali z njim. Nobeden si ni več želel deliti z njim peskovnika. Nikomur ni več padlo na pamet, da bi lahko tak človek kdaj imel normalne odnose z ostalimi in nikakor se niso videli v njegovi družbi. Njegovo čudno stremuštvo so sicer prezirali ampak so poskušali vse skupaj sprejemati čimbolj ignorantsko in tako, da vsaj niso dajali vtisa, da si belijo glavo zaradi vsega skupaj.

Seveda pa se s takšnimi očitnimi razlikami človek včasih težko sprijazni. Posebno nekaterim mladim fantom, Rupertovim srednješolskim kolegom je to včasih kar neznosno stanje začelo jako presedati. Trije med njimi so postajali še posebno nervozni zaradi čudnega sošolca. samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo med njimi počilo.

Zgodilo se je nekega jutra v glavni avli malomestne gimnazije. Ruperta so vsi omenjeni trije pobje iznenada stisnili v kot za omaricami.

»Veš bučman, da smo te počasi malo siti!« je ihtavo vpil nad njim največji , črnolas in močan fant!
»Kaj si pa misliš, da si?«
»A bo tudi zdaj prišel očka?!« je grozil tretji.

Ampak reakcija napadenega je bila samo še eno presenečenje, samo še ena zelo, zelo čudna zadeva. Fant je stal tam pred njimi miren , niti trenil ni in niti kanček kakšne nianse se mu ni pojavil na vsakodnevno bledem obrazu. Celo so vedeli pozneje povedati, da so se mu tanke ustnice razlezle za nekaj milimetrov. Mogoče bi celo prvič videli njegov nasmeh, če…

Takrat so jih pograbile močne mišičaste roke in jih odvlekle v fantovsko stranišče. Nobeden ni pozneje znal povedati, koliko je bilo teh rok in še manj kakšni so izgledali njihovi lastniki. Ko so se pozneje zbujali iz nezavesti, s polomljenimi ličnicami in nosovi pravzaprav iz njih ni nihče spravil niti besede. Tudi iz visokega črnolasca, ki je izgubil oko ne.

Rupert je veliko napredoval od tistega otroškega besnenja. (se nadaljuje)

0%

0%

Pohvalil sem avtorico, da pripoveduje tako kot bi včasih jaz , če bi znal. Saj kdaj sem že imel občutek, da počnem nekaj podobnega. Mislim na stanje, ko se ne oziraš na oblike in ne iščeš zgodbe in se ti zdi hecno, če si predstavljaš, da bo nekdo drug iskal pripoved tam kjer je ni. Tako na zalet, jaz temu pravim, za gušt.
Bogve, če je zapisovanje naključnih misli sploh možno uvrstiti med užitke. Pa saj med ljudmi mrgoli takšnih, ki sa kdaj znajdejo na stranskih stezah. Natakarica mi je rekla, da se dobro izražam. Slišala je komaj kakšna dva stavka, prebrala ni revica nobenega.
Brez vsake perverzije, brez slehernega fetiša ali vsaj brez strpnosti do nekoga, ki ga rajca žvečenje starih vojaških nogavic…zgolj primer, ja, brez tega postajaš bolj čudaški od čudakov.
»Saj moraš vendar imeti motiv!«
Kolega je prepričan, da je v vsaki pesmi treba iskati sporočilo. Jaz pravim, da ga marsikje ni, vsaj zame ne ! Ali sem pa zabit kot štil za motiko. Zašel si popolnoma, stari!
Saj z zahodom po svoje ni nič narobe. Ko tam gori, to je precej bliže raja, kdaj ujamem kakšen lep sončni zahod, bi najraje odhitel po ljudi, da bi ga delil z njimi. Kdaj sem kakšnega rdečega pofotkal in se je potem izkazalo, da je slikanje večerne zarje jako neizvirno početje. In tako ostajam ponavadi z njo sam:
O doživetem lahko pozneje samo pripovedujem. Lahko s tem zmotim pogovor o politiki in hokeju. Z dobrim izražanjem izpadem kot, kot…kako naj rečem, mislim kot nekdo, ki govori o sončnih zahodih.
No, se bom pa vdal! Bom že našel nekaj , kar je do mene krivično. Ne, ne, nič relativno. Prasci, kaj nam delajo. Mi moramo pa sedeti v oštariji in razmišljati o tem. Nek tip je razmišljal na glas. Ne, tudi zdaj ne relativno. Drl se je kot strgan krokar. Kar smeh me je lomil, ko sem pomislil kako lirično sem začel moško debato.
Potem je nehal vpiti. Saj ne da bi se politična situacija premaknila na bolje. Punca za šankom mu je grozila, da ne bo dobil vina, če se ne umiri. Grožnja grozno grozovita. Tip je potem začel z nežnim glasom. Pianissimo. Dokler se ni spet čisto odvezal.
Na tekmi je pa itak eden zmagal. Prej ni še nobekrat. Šele zdaj se je točno pokazalo! Benti, ja!!
Če nekaj nakladam samo , da niso prazne strani in da bi kdo pozvonil na mojih vratih, potem lahko pričakujem tudi očitek ali dva. Bom že kako. Pomanjkanje štrene bo treba rešiti z dobrim naslovom. S takšnim, ki pritegne še najbolj lesene modele. Že vem!
Iz hrama sem prijadral domov. Utrujen in potreben juhe in žajfe. Iz pod tuša na kavč med svoje princese.
Prijazna razigranost in dobra volja je bila okoli mene. Za mano je bil tudi lep dan!

Samo kaj, ko je bilo včasih vse bolj pocen!

0%

0%

Tisti dan, čisto popolnoma navaden dan je bil, sem na meni ljubem prostorčku razgrnil časopis Prelistal sem ga vajeno, brez kakšnega posebnega zanimanja;
kronika, dnevne novice, rop ali dva, prgišče nesreč,
literarni razpis pa…šport in šah…ops! Kaj je bilo to? Hitro se vrnem dve strani nazaj. Literarni razpis. Uredništvo ponuja honorar za humoresko.

To, to bi bilo pa nekaj zame. Sicer česa takega še nisem poskusil, vendar pa, saj doživimo smešnic, da nam jih ostaja. Zakaj jih ne bi potalal tistim, ki rolajo okoli bolj zanikrne volje in nimajo sreče, da bi se v tako dobri družbi vsak večer krohotali in zabavali? Pismen pa menda tudi sem. Ja, to bo to!
Ko so prihajali običajni člani druščine, sem vsakemu posebej serviral, da bom pisatelj. Imel sem občutek, da sta eden ali dva nekoliko zavila z očmi pa sem s svojim ostrim pogledom hitro dal vedeti, da stvar ni, da bi se iz nje delali norca. Celo Rupert, ki je hotel nekaj reči o neumnosti, je po mojem nedvoumnem opozorilu le nekako zjecljal, češ da je hotel reči le, da so te stvari preneumne za mene ali nekaj podobnega.
Kakorkoli že, dal sem za pijačo in odrinil domov. Čakalo me je delo.

Sedel sem za mizo in se lotil. Začel sem z uvodom. To je star in preizkušen pristop. V uvodu sem natvezil nekaj o kraju, kjer se bo zabavna zgodba dogajala pa nekaj o vremenu in vsesplošnem pomanjkanju smejalnih navad pri Slovencih. Takrat sem se zavedel tudi, da rabim za svoj umotvor témo, dogodek, zgodbo, ki jo bom
opisal. Nekoliko sem zastal, pogledal skozi okno, vzdihnil
in nekoliko me je začalo stiskati pri srcu. Takrat sem razumel kaj pomeni kriza inspiracije. In da se ti to zgodi že pri prvem delu! Otožno sem vrgel pogled skozi okno. Iznenada mi je vžgalo.
Po cesti sta kolovratila dva možaka iz moje vsakdanje ekipe. Po stilu hoje sodeč sta imela za sabo enega bolj žejnih dni.
“To!”, sem se zadrl” To! O težki poti domov bom pisal!”
Na pijance sem se, hvala bogu, kar dobro spoznal in kmalu je uvod dobil večjo druščino stavkov. Pisal sem o dveh vinskih bratcih in njuni hoji domov, o njuni sočni debati, o tem kako sta se sosedu omalopotrebila v zeljnik in lajala na njegovega psa in še in še. Vsekakor sem ustvaril strašno smešno zgodbo zato nisem razmišljal kaj prida ampak stvaritev urno stlačil v kuverto in jo kljub pozni uri nesel v nabiralnik.
Težko sem dočakal sredo. Fantje so me že čakali, ko sem prikorakal s časopisom.

“Kar prinesi pijačo!”, sem naročal že v vratih “saj bo tako ali tako honorar!”
Časnik sem na široko razprostrl po mizi, si oslinil prst, ga odprl na sredini in družno smo se zazrli v …. nič. Sapo mi je vzelo in v grlu me je speklo. Nič, popolnoma nič. Dva ali trije bedasti prispevki, moje stvaritve pa nikjer, še najmanj na sredini kjer sem jo najbolj pričakoval.
Tam se je uokvirjena nahajala bedasta štorija, ki naj bi bila humoreska tega tedna. Groza in strah. Plačal sem in jadrno zapustil oštarijo. Bil sem šokiran, užaljen in obupan, ko me je nenadoma spreletelo: “Seveda! Pošte niso dobili!” Pošteno mi je odleglo. Skoraj tekel sem nazaj, da pojasnim kolegom zadrego. Z neprepričljivim izrazi na frisih so mi seveda prirdili. Seveda sem dal še za eno rundo in odhitel popraviti napako.
Tokrat sem pošto oddal priporočeno, osebno in za vsak slučaj sem na kuverto nalimal še AIR MAIL in PAZI LOMLJIVO, da bo ja vse v redu…in šel čakat na sredo.

V sredo smo proces ponovili in skoraj enako samozavestno sem odprl srednje strani in doživel novo strašno ponižanje. Tiho a hitro sem se odstranil in šel tuhtat o svoji nenavadni in nerazumljivi zadregi. Najmanj tridesetkrat sem zgodbo prebral pa nisem našel napak, le polno humorja in bistrosti seveda. Obupan kot sem bil, sem pregledal ostale butaste zgodbe v cajtengu, posebno tisto nagrajeno. Kmalu sem se ovedel:” Seveda, bolj moderno mora biti!”
Brž sem se lotil popravljanja, pijančka preimenoval iz Franca in Anžeta v Frenka in Andija, zeljnik sem zamenjal za Toyoto, lajanje pa za Cocojumbo. No, kaj boste pa zdaj, veleumni časopisarji?

Ceremonijo okoli moje humoreske sem opravil za spoznanje manj javno, bolj bi rekel, na samem. Ravnal sem pravilno, zakaj deležen sem bil spet nič manjšega šoka in užaljenosti. Čutil sem pekočino v grlu in skoraj solze v očeh. Samo s kretnjo sem naročil rundo za prijatelje pri šanku in odšel. Spremljali so me s pogledi, ki so sevali nekaj med posmehom in pomilovanjem.

Spet sem proučil svojo in ostale zgodbe. Zaključil sem, da edino v moji ni politike. Z novim upanjem sem v dogajanje nekako vključil LDS pa SDS, nekaj komunistov, domobranca , atentat, rdeči križ, SKOJ in Ruperta Novaka. Tega zadnjega za vsak primer.

V sredo se je ponovila stara zgodba.
Kasneje sem poskušal zgodbo enkrat usmeriti bolj ekološko, drugič oblikovati bolj pacifistično, spet tretjič v nji moralno podpreti to ali ono vrsto drugačnosti pa nič. Poslal sem jo že dvanajstič ali pa še bolj verjetno petnajstič pa popolnoma nič. Od te strašne nepravičnosti sem po vseh nečloveških naporih, da bi razvozlal ta nesmisel, začel vidno zdravstveno slabeti. Še bolj kot telesno pa sem hiral socialno. Moja družba ni bila več deležna moje prisotnosti, bistrih domislic in pametnih debat. S svojo travmo sem se zaprl v svoj svet.

Ko sem se zavedel svojega klavrnega stanja, mi je prekipelo. Takoj sem vedel kaj mi je storiti. Vsedel sem se in pisal. Tokrat pa ne na uredništvo ampak kar urednici osebno” Poslušaj, ti stara polpismena koza” je bil
začetek. V naslednjih stavkih sem ji v istem, zanjo edino primernem žargonu, dodobra pojasnil kaj naj bi bila dobra zgodba. Skliceval sem se na Poljaka Dostojevskega, na Dantejeve Okrogle povesti,
na Rilkeja in njegovo Lauro, na to naj ne sprašuje po Hugojevsko Komu zvoni. Primerjal sem jo z bad guyem v iz Bevkovega Martina Kačurja in ji za konec še zabrusil, da ne zna niti vseh pet sklonov in spregati pridevnikov. Natresel sem ji podatkov, da bo baba zagotovo ostrmela nad mojo široko osebnostjo. V vse kar sem tvezil (med nami) sicer nisem bil stoodstotno prepričan pa tega ženska tako ali tako ni mogla opaziti. Na koncu sem ji še svetoval naj vtakne nekam svoj ničvredni cajteng s svojo bolno smešno rubriko vred. Pika!
Pismo sem odposlal in šel kot prerojen v svojo družbo. Kategorično sem zahteval naj mi nihče ne omenja mojih pisateljskih dni, literature nasploh, še posebno pa ne srednika in humoresk. “V nasprotnem primeru” sem siknil in pokazal pest.

To je bilo dovolj. Na stvar smo skoraj pozabili in se že v miru posvečali drugim zadevam. Moja užaljenost in nejevolja sta bili preteklost. Minil je teden, dva in trije tudi, ko se je zgodilo. V gostilniškem vzdušju nas je zmotil eden že omenjenih kolegov. Planil je med nas z razgrnjenim zloglasnim Srednikom. “Poglej, poglej!” , se je drl. “Kaj si upaš, nesrečnik!?” sem besno zarobantil. “Poglej, notri si”,je izdavil med umikanjem.
V smrtni tišini sem odprl časopis in glej; tam je bil moj prispevek, prav na sredini, obdan z okvirjem in opombo o najvišjem honorarju. Vsi so me trepljali, mi čestitali in me hvalili. Jaz pa sem samo nemo strmel
To namreč ni bila moja mojstrovina.
Tam med smešnicami je bilo v vsem mojem sijaju
objavljeno, pohvaljeno in nagrajeno……moje besno, protestno pismo.

Kaj sem hotel? Molčal sem in dal za pijačo. Pisatelj pa si nisem več želel biti!

0%

0%

Volilni dan! Dan , ko naj bi začutili bitje srca gospe Demokracije. Ko naj bi začutili toplino njenega objema.
Ja, prvič odkar sem bil spoznan za polnoletnega sem zanemaril oziroma odklonil to možnost. Zavrnil sem očitek, da s tem nekomu pomagam , kar v jeziku tistega, ki to očita seveda pomeni, da pomagam slabim silam.

No, saj teoretično, v principu je to mogoče malo tudi res, ampak pri meni rešitve za ta problem ne potuhtam. Se pravi , da nisem za nikogar ali, še mnogo huje , zgleda da sem proti vsem!?

Posameznikov, ki so se v preteklih tednih svetlimi pogledi smehljali z ogromnih plakatov in prepričevali ljudstvo slovensko na TV soočenjih, nimam namena tukaj niti omenjati. Zame so posebej vsak zase nepomembni akterji, ki jim je najpomembnejša spretnost pridobitev oziroma ohranitev dobre državne službe. Seveda njihovo delovanje včasih močno vpliva na naše življenje, vendar hkrati daje vse skupaj nedvoumen vtis, da stvari ki jih počnejo nekdo drug ne bi počel veliko drugače in seveda tudi ne veliko bolje.
Tako se večina njihovega znanja skoncentrira na mesec dni pred strašnim izborom v štiriletni finale. V tistem mesecu postane najbolj važen njihov izgled, barva glasu, telesna drža in igralske sposobnosti. V stilu misic so dobrodošle še pevske ali morda kakšne podobne sposobnosti.
Ne , kot že rečeno…s temi tipi se ne bom ukvarjal. Kar težko mi gre z ust ampak vse bliže sem tisti ljudski misli: »Čist vsi so glih!«

Raje bi omenil, da je moja neudeležba sad odklonilnega odnosa do celotnega cirkusa, ki mu pravijo politika. Celoten sistem, ki se kruleče hrani pri koritu in hkrati bolj ali manj uspeva prepričevati živelj pod sabo, da se bori čisto samo in za nič drugega kot ravno zanje.

Pred par leti sem za krajevno glasilo napisal članek z naslovom tretje mnenje. Šlo je za komentar ob kampanji za novo občino. Moje pisanje ni bilo preveč očitno usmerjeno niti proti niti za odločitev. Pisal sem predvsem o tem, da ne odobravam ihtave evforije, ki jo opažam tako pri pristaših kot tudi pri nasprotnikih spremembe. Kar sem napisal se meni osebno ni zdelo ravno kaj posebnega. Niti nisem mislil, da bo to kdo objavil. Efekt, ki ga je moje nakladanje imelo pa me je več kot presenetil. Obgovarjali so me krajani in sodelavci. Celo predsednik družbe me je ob nekem naključnem srečanju pozdravil in mi naklonil nekaj prijaznih besed v smislu, da preprosto mora pohvaliti takšno razmišljanje. Poseben biser je bila izjava glavnega akterja v kampanji ZA občino, ki je na radiu med drugim dejal, da priporoča branje članka v ( pazite!) ‘intelektualni užitek’! O krucefiks, nič mi ni bilo jasno.
Pa sem v bistvu napisal samo misel, ki mi je še bolj jasna v teh dneh , kot v času pred tremi leti. Ugotovil sem samo to, da je življenje postalo trgovina. In postaja še bolj in to gre v skrajnosti, ki jim ne vidim konca. Še posebno dobrega ne. Trguje se z zdravjem, trguje se s pravico, trguje se z mnenjem ljudi in njihovim izgledom. Predvsem pa se veliko preveč trguje z znanjem in z delom!

No vidite in takrat, ko bom zaslutil, da se karkoli v glavah veličin, ki se nam ponujajo za voditelje lahko vsaj za malenkost začne spreminjati v drugačni smeri. Ko bo kdo name naredil vtis, da bo treba začeti ceniti tudi kaj drugega kot štacuno, blefiranje in pompoznost, ej takrat bom tudi jaz oblekel nedeljsko obleko, si nataknil nedeljski nasmeh in odšel na volišče. To bo praznik in sonce bo sijalo tisti dan. Obkrožil bom ime, oddal listek, stisnil presenečeni deklici roko in srečen odšel s prijatelji na en glaž.

Takrat bodo namreč začeli spoštovati delo.

Bojim se le, da se bom v tistem trenutku s polno plešo debelih hladnih potnih srag neusmiljeno prebudil.

0%

0%

Kdaj in koliko časa se neka stvar šteje za novo, to je na vsak način zelo podvrženo relativnosti. Večkrat sem že razmišljal na kakšni ohceti , ko smo matrali svoje kitare in smo se, na primer, za konec runde skorajžili s kakšnim »Johnny B. Good - om« . Ko sem odcapljal na pavzo , da omočim hripavo grlo in obrišem debele potne srage s svojega golega rockerkega čela, me ni nič presenetilo, če me je sredi koraka ustavil kakšen bolj ali manj prijazen stric in me nagovoril:
»Ne teh tanovih, to je za tamlade!! »
O materstomater, sem pomislil in si zaželel decu dati vsaj kratko lekcijo iz zgodovine rock’n'rolla…pa sem si kaj hitro premislil in starega potolažil z besedami, da bomo zdaj, zdaj spet raztegnili frajtonerico. Ponavadi je bilo to tudi najbolj učinkovito in možakar je bil zadovoljen. Zadovoljen, ker je spravil k pameti nepremišljenega muzikanta in tudi zato, ker bo kmalu deležen svojega starega Slaka.

Ko sem se lotil pisaranja na blogu, to sicer ni bila posebno nova zadeva. Ni več, kako bi rekel, ravno dišala po tiskarski barvi, kot prvič odprta knjiga. Bilo pa je to novo zame in vštric z mano je to relativno novo stvar odkrilo še kar precej drugih. To je bilo zelo opazno saj je intenzivno pisalo kar precej zanimivih oseb in njihova imena so se na naslovnicah vztrajno pojavljala. Za veliko in zanimivo skupino je bilo to početje nekaj novega in tudi vsak zapis teh avtorjev je bil novost. Vsakič smo izvedeli nekaj česar prej nismo vedeli. Po nekem času so se poleg včasih zelo osebnih predstavitev pojavile slike, včasih filmi in nazadnje tudi vabila na srečanja v živo.
V letu dveh se seveda predstavljanja , presenetljiva razkritja in nepričakovana spoznavanja počasi iztrošijo. Pa nikar ne mislite, da spet nekaj stokam okoli kakršnegakoli mrtvila na teh straneh. Ljudje, ki jih omenjam so (ste!) dovolj polni vsebine in dovolj zanimivi, da bodo še naprej delali ta svet bolj zanimiv s takšnimi ali drugačnimi stvarmi! Konec koncev od takšnih tudi ne gre pričakovati, da bi obstali v nekem dogajanju, kjer bi vztrajali v nedogled in se z njim, sami sebi dolgočasni, postarali!
Ne, ne, niti najmanjšega namena nimam danes jamrati. Blog je zakon in jaz na noben način ne mislim ničesar spreminjati. Danes sem v bistvu želel samo razmišljati o tem kako v teh časih stvari hitro nehajo biti nove.

In če se v tem kontekstu vrnemo k nekakšni muziki. Pred štirinajstimi dnevi se je iz vsake škatle slišalo ogromno govorjenja in na vseh naslovnicah so se bohotile večje ali manjše slike (baje) nekega glasbenega fenomena. Zadeva sliši na ime Rebelde in prej kot karkoli še zapišem moram posebej poudariti , da me okoli tega tako maksimalno nič ne zanima, da je po svoje kar čudno kaj se sploh obregam ob ta »pojav«. Z veseljem sem ugotovil, da tudi ostali okoli mene z otroki vred niso ravno evforični zaradi RBD. Z nečem pa mi je skupina kljub vsemu zaposlila možgane. Opazil sem namreč , da se je prvič , kolikor jaz vem , zgodilo, da se je dogajal kao nek svetovni fenomen, jaz pa o tem preprosto nisem imel pojma. Skupina je imela v Ljubljani koncert, ne, celo več kot enega, mladina je ponekod na ulicah protestirala, ker bodo RBD baje razpadli in polno je bilo v tistih dneh takega še slišati. Jaz pa , milo rečeno , nisem imel blage veze o čem se sploh govori. Prvič sem za tiste tipe sploh slišal. Saj ne, da bi se mi zdelo škoda, da nisem bil bolj obveščen. Ne, ne, mi glede tega pa res visi čisto dol, ampak zdi se mi , da sem v preteklosti nove , pa četudi ničvredne, stvari vsaj bežno registriral , prej kot so vzele svoj konec.

Ja, dragi komentator, ja EMŠO, v redu!

Ali ima torej pridevnik ‘novo’ vse krajši rok trajanja. Zakaj smo pred leti lahko poslušali Rolling stonse ali Creame, ne glede na to, da je bila ta muzika že takrat stara deset, dvajset let?? Vedeli smo za imena članov, modele kitar, ki so nanje brenkali in številke čevljev, ki so jih nosili! In ‘It could be the last time’ ali ‘white room’ zaboga nista hoteli postati stari?! Res nenavadno!

Mislm, Dare zabluzil si spet, maksimalno!!

V bistvu sem hotel samo omeniti, da je Johnny B. Goode letos star točno petdeset let!

0%

0%

Naj kar takoj priznam, da nimam pri sebi trenutno nobenega uglednega problema, ki bi ga tukaj skupaj z vami rešil in se tako olajšal in razbremenil. Malo me je sicer razpištolil idiot, ki se je spomnil v TV studio pripeljati navijače, ki na predvolilnih soočenjih po vsakem blebetalnem nastopu govorca obdarijo z bednim aplavzom, ki zveni tako kot je to slučaj v cenenih ameriških kao humorističnih serijah. Tam zaradi slabih štosov in neskoordiniranih smejalcev včasih lahko dobesedno prešteješ število dlani , ki so plosknile ob top štosih epizode. Omenjeni bedniki so za povrh še odeti v navijaške barve, pokriti so s čepicami , v rokah pa imajo zastavice, trakce, transparente in balone. Bruhlih, maksimalno!

Potem sem se , hvala bogu, spomnil da me tokrat politika s pripadajočo predvolilno jajcarijo ne zanima kaj prida.

Seveda pa nikakor ne morem trditi, da svet in tudi bližja okolica ne premore težav . Ne, kaj takega pa ne bi bilo smiselno izjavljati. Ampak, kako naj se ukvarjam z njimi, ko pa točno vem, da se bo čez nekaj dni, mesecev ali pa še po daljšem obdobju pokazalo, da so bile zadeve čisto popolnoma drugačne. Še celo cenjeni in (tudi od mene) spoštovani analitiki, kolumnisti in misleci se nobene afere, senzacije ali česarkolipačže ne upajo več lotiti z nekim preciznim mnenjem. Ne, njihove analize so skoraj brez izjeme osnovane na večih variantah. Se pravi…če je res to, potem bo verjetno tako, če je res ono potem se bo odvilo pa na sledeči način.

Moj nasvet v tej neprijetni situaciji bi bil seveda, da je treba vsako stvar pustiti pri miru vsaj toliko, da se prah poleže, kri odteče in da prvi smrad odnesejo vetrovi. Vendar kajpak tako v vrtoglavo hitrem svetu komunikacij in medijev ne gre. Stvari morajo biti servirane še vroče! Pozneje ko se izkaže, da tisto, ne le da ni bilo res ampak je bilo celo zelo ravno nasprotno, takrat pa lahko novinarji spet planejo s svojimi mikrofoni, kamerami in terenskimi studijskimi kombiji na prizorišča in spet dogaja ….kot da bi se desilo ponovno. A ni fajn?

Takšen moj nasvet bi torej verjetno propadel! Vendar pa resno razmišljam, da bi se vsaj sam počasi distanciral od vsega tega medijskega rogoviljenja. Za začetek sem opravil z volitvami. Prvič odkar imam volilno pravico me tam zagotovo ne bodo videli. Saj vem, da s tem ne bom pripomogel k ničemur ampak s tistimi loleki se, majkemi, ne bom ubadal niti pet svojih minut pa magari če se tisti čas ukvarjam samo z ždenjem, buljenjem, proizvajanjem mešanice plinov ali praskanjem določenih predelov. Pika! Amen!
Naslednji korak bo vpeljava zamika, ki sem ga omenil zgoraj. Sicer bi bilo bolje, če bi se medijskega bombardiranja čisto odvadil ampak za začetek bi novice snemal in si jih ogledoval po npr. štirinajstih dneh.
Kakšne zelo pomembne raje še kasneje. Če na primer v Ameriki nekdo poruši ogromen stanovanjsko poslovni blok, bi bilo pametno dejstva o dogodku preštudirati šele čez cca. petdeset let, da bi mogoče z dovolj veliko gotovostjo vedel kdo ga je sesul.

Mogoče mi te zmedene ideje padajo na pamet zaradi cenjene (so)blogerke, ki me je razveselila z izjavo, da širim pozitivno energijo! Sicer ne vem kdaj in s čim to počnem , vendar njenega mnenja sem se res razveselil. Ta ugotovitev me je navdala s čustvi, ki jih pa res nisem mogel packati s šaro s TV ekrana. Ne , sedel sem v Škodo in se napotil k omizju. Pred odhodom sem preveril, če je članstvo prisotno. Bili so štirje, kar je za sklepčnost dovolj. Še prej kot sem sedel za cenjeno mizo, sem se že drl nad kelnarco naj prinese čimprej eno celo rundo.

»A imaš god al’ kaj ti je« me je vprašal eden od mojih.
»Ne!«, sem rekel »pozitivno energijo širim!«

Potem sem gospodom omenil moje trapasto tuhtanje svetovnih in domačih novic. Skupaj smo se strinjali, da so za nas edino merodajne in dovolj kvalitetne vesti, ki jih sproducira naše omizje!

Izmenjali smo si jih kar nekaj in o kakšni neobveščenosti ni bilo več sledu.

Za novico tedna pa smo označili izjavo , ki je spontano uspela modelu, ki sicer ne dosega standardov za članstvo ! Njegov konstrukt je zadeval eksperimente doktorjev fizike, ki v tunelu v švici tuhtajo nastanek vesolja. Povedal je sledeče:
»Menda bo zaradi tega konec sveta….in to se bo čutilo tudi pri nas!«

0%

0%

V Butalah je življenje potekalo počasi in po ustaljenih pravilih. Ljudje so bili brez večjih pretresov razpeti med majhno število svojih opravil. Razen župana, občinskega žandarja in župnika, ki so imeli dosti opraviti s svojimi službami, so ljudje pretežno redili bike, gojili koprive in blebetali neumnosti.

Bil pa je med njimi tudi eden nekoliko podjetnejši član družbe. To je bil radoživ in hudomušen fant z imenom Fizelj. Živel je malo drugače kot ostali butalci. Ni se ukvarjal z običajnimi opravili ampak je stalno snoval nekaj posebnega. Tako je tiste čase potuhtal, da Butalcem manjka družabnosti in zabave. Rešitev takšnega stanja je zastavil tako, da je nabavil dva močna konja in trden precej velik voz. Odtistihmal je potem za vsako nedeljo najavil izlet s svojim prevoznim sredstvom. Spoštovane prebivalce je prevažal na romanja, sejme in piknike.

Pojavile pa so se kaj kmalu tudi težave. Vedno, ko je Fizelj na vaško lipo nabil plakat z objavo njegove nove ponudbe, je bila zadeva deležna neznanskega navdušenja. Zgledalo je, da bo voz premajhen in konja prešibka za takšno veliko skupino turistov. Fizelj se je dobro pripravil na izlet. Nakupil je vina in klobas, da potniki ne bi trpeli poomanjkanja. Seveda je , podjeten kot je bil, tudi na ta način želel malo zaslužiti.

Nekajkrat je potem v zgodnjem nedeljskem jutru doživel neprijetno presenečenje. Ljudi kar ni in ni bilo. Tega ni pustila na pot babnica, drugega bi pustila a le če jo vzame s sabo. Eden je imel kurje oko, drugi spet teto v Ameriki. Sosed se je opravičil, da mora pomagati sinu pri učenju, ker mu v sedmem razredu še ne gre abeceda, občinski žandar pa je pojamral, da si ne upa pustiti Butal brez nadzora niti v nedeljo.

Ko se je nekajkrat zgodilo, da je voz odpeljal samo tri ali štiri turiste, klobase in pijača pa je seveda ostajala, je Fizelj izgubil potrplenje. Odločil se je , da bo someščanom dal lekcijo iz odgovornosti.
Za naslednjo nedeljo, bilo je poleti, je na lipo nabil dvakrat večji plakat kot ponavadi. Vabil je na ogled rovtarskih znamenitosti in na razstavo ovčjih podkev, za piko na i pa še na obilno kosilo v znano gostilno . Pod to vabljivo ponudbo je namalal z velikimi mastnimi črkami;

VSE ZASTONJ

Ko so Butalci prebrali plakat so bili še precej bolj navdušeni kot ponavadi.
To se je videlo tudi v nedeljo. Na trg v Butalah se je navalilo zelo, zelo mnogo ljudi. Prišli so tudi nekateri, ki jih tam ni bilo videti že leta . Naložili so se na lojtrnik , ki je bil tokrat poln in prepoln. Nekateri so napol viseli z njega Ko je krenil je nekaj otrok celo teklo za njim in si potolklo kolena podobno kot nesrečna Francka v Cankarjevem Na klancu. Bili so veseli in razpoloženi, čeprav je cijazenje trajalo skoraj štiri dolge ure, ko so le prispeli.

Fizelj jih je v nasprotju z načrtovanim dnevnim redom najprej pripeljal ravno pred obljubljeno oštarijo, kar je gospodo nekoliko presenetilo pa niso kaj prida spraševali. Bili so kajpak lačni in žejni. Tudi to, da se jim pri jedi ni pridružil Fizelj, jih ni motilo. Privoščili so si obilno kosilo, mastno pečenko, ocvrte jerebice, tolsta rebrca in orehovo potico. Enako so ravnali tudi diabetiki in tisti, ki so imeli sicer menda težave z ožiljem. Ko so se podprli, pokadili svoje čedre in se potrepljali po napetih trebuhih, so se pripravili na odhod. Takrat je na splošno presenečenje privihral krčmar in zahteval naj poravnajo račun.

“Je vse zastonj!” , so hiteli pojasnjevati pa se možakar začuda ni dal odpraviti. Nazadnje jim je zagrozil z žandarji in Butalci so morali izvleči listnice. Ko so plačali, so besneči odvihrali iz krčme, da dobijo v pest Fizlja.
Ta jih je pričakal na svojem vozu in ravno takrat ko so prigrmeli na plano se je gromko zasmejal in pognal svoje konje.
“Kaj je zdaj to?” , so kričali Butalci in pretili s pestmi.
“Na plakatu si preberite!” , je še zakričal Fizelj in izginil v hosti.

Butalci so nekaj časa čakali, misleč, da je vse le šala potem pa so le morali vzeti pot pod noge in odkolovratiti proti Butalam. Dedci so preklinjali, otroci milo jokali, ženske pa so si brisale oči v črne predpasnike.
Po dolgih urah hoda so prišli v rodne Butale. Bili so izmučeni, lačni, žejni, brez denarja in brez volje. Le toliko moči so še premogli, da so odšli do lipe na trgu in se zazrli v prej omenjeni plakat. Pod velikimi črnimi črkami o brezplačnih storitvah je bilo s čisto majhno, skoraj neopazno pisavo dano na znanje sledeče;

ORGANIZATOR SI PRIDRŽUJE PRAVICO DO SPREMEMB! Dare

0%

0%

Če napišem , da sta družabnost in druženje v teh časih nekoliko na preizkušnji oziroma, da so te stvari v primerjavi s preteklimi leti nekoliko zamrle, ja s tem res ne bom izumil belega purfla ali odkril tople vode.

Ja, ljudje v teh časih težko najdejo čas ali pa jim je tega časa škoda za to, da bi ga delili s prijatelji ( v kolikor prijatelje sploh še imajo). Ne, po večini se ljudje zapirajo v neke svoje male svetove, se držijo svojih individualnih konjičkov in se ne menijo za dogajanje in prireditve kjer so se v preteklosti ljudje znali neobrzdano sprostiti , poveseliti , spoznavati nove ljudi in se radostiti srečanja s starimi znanci.

Ne glede na to, da ni moj namen nikakršna analiza razlogov za takšno meni neljubo stanje bom vseeno o (domnevnih) razlogih napisal par misli. O tem kaj me je navedlo k pisanju teh vrstic, o tem pa bolj na koncu.

1. Prva in skoraj obvezna varianta, ki se ponavadi kot plaz vsuje iz večine prisotnih, ko spregovorimo o teh pojavih je: “Dnar, mater buh, dnara nima folk!!”

Bulšit…mislim, res bulšit sto na uro. Saj ne trdim, da se večini ljudi ne vem kako dobro godi v tej naši deželi , ne o tem drugič ampak družabnost, ki jo omenjam je po večini zelo poceni sorte. V mojih postih je veliko pisanja o socialnih zadevah, vendar če se še tako prištevam k nižjemu , proletarskemu sloju življa slovenskega, me ne boste pripravili, da bi priznal, da kdaj štirinajstega v mesecu za boga nisem toliko likviden, da bi skočil do svojega omizja in s prijatelji zvrnil en pir. ( pa čeprav alkofrei !)

2.Drugi zlovešči argument, ki obvezno pride na vrsto takoj za tem je tako imenovana grožnja s policaji. Z drugimi besedami to pomeni, da šoferjem na cesti grozi kazen, če se z žurov in veselic vračajo pijani, kot se je to , praviloma brez večjih sankcij, dogajalo v časih, ki sem jih omenil zgoraj.

Glede tega ne upam napisati ‘bulšit’ , bi pa pripomnil, da bi se dalo tem težavam z malo truda in minimalno organiziranostjo elegantno izogniti. V mislih imam seveda dogovore z enim od klape, da se tisti dan vzdrži pa razne kombije , avtobuse pa do prenočevanja na kočljivi lokaciji.

3. Naslednje ponavadi pride na vrsto to, da ljudje preprosto pač nimamo več časa. Tukaj v večini primerov ( seveda ne v vseh) spet pride na vrsto ‘bulšit’ ! Zelo veliko število ljudi poznam, ki preprosto ne vedo kam s svojim časom pa ga za izlet, koncert ali tekmo ne najdejo nekaj ur. Praviloma naslednji dan jamrajo, da niso vedeli, da ravno takrat niso mogli ali kakšno tretjo traparijo.

Za moje mnenje torej ne ostane prav dosti tega. Kakorkoli obračam zadeve , vedno pridem do zaključka, da s(m)o ljudje predvsem postali apatični, brez energije za takšne stvari, brez želje po stikih z ljudmi in po prijateljevanju. Tukaj bi z veseljem pohvalil vsako izjemo, ki se v teh časih trudi da bi bilo drugače. Na žalost pa se bojim, da so takšni ljudje postali redkost in da se bo le stežka kaj obrnilo na bolje.

No, zakaj sem se že lotil tega pisanja?

Pred leti smo bili z nekaj prijatelji dokaj aktivni v društvu Grča. Organizirali smo nekaj športno rekreativnih zadev poleg tega pa smo se trudili zrihtati vsako leto izlet, piknik in ogled planiške ali kranjskogorske tekme. Po prvih letih , ko je bilo v vsem tem dogajanju res veliko elana in veselja, pa je začelo to družabno življenje usihati. Temu smo se upirali relativno še kar dolgo časa, dokler nismo enkrat pogruntali, da moramo člane dobesedno prositi, da se zaboga udeležijo npr. “grčarijade” , kjer bo hrana, organiziran prevoz in vse bo povrh tega še ZASTONJ! Ne, takrat mi je bilo pa zadosti.

“Mohor” sem rekel tajniku društva “ to naše društvo gleda lepo ku…” in se nismo šli več!

Je pa obstajala razen teh apatičnih grčarjev še ena skupina, ki mi je še bolj stopila na živce. To so bili žurerji, da jim ni para. In kadar smo objavili, da gremo z avtobusom v Planico…da vidite. Takrat se je ob gostilniških šankih trlo kandidatov, ki so bili stopetdeset posto prepričani, da bodo na tisti tekmi. Zgledalo je , da bodo trije avtobusi premalo. Potem pa , ja katastrofa, bolj kot se je bližal dan odhoda več teh “zatrdno” odločenih ljudi je prihajalo s strašnimi razlogi odpovedovati svojo udeležbo. Ponavadi je bil potem avtobus za tistih ducat resnih vsaj dvakrat dražji kot bi bilo treba. Kdaj smo se na srečo uspeli povezati s kakšno drugo skupino in omiliti problem.

No, in v našem Platntafu sem takrat objavil zgodbico za takšne modele. Tega pisanja pa sem se lotil , ker sem hotel napisati kratko pojasnilo oziroma uvod. Kratko pa meni težko uspeva zato bom nameravani uvod objavil kar kot samostojen post. Zgodbica pa čez par dni. Torej…se nadaljuje.

0%

0%

Da se ne bi spoznal na šport? Ne , tega pa res ne bi rekel. Šport spremljam od kar pomnim in na nekem kvalitetnem nivoju skoraj vsako panogo z velikim zanimanjem. Ni bil hudič! In jaz da ne bi imel pojma. Mislim , ob takih pripombah se kar malo razburim. No, ampak tokrat se nisem jezil, za potrditev modrosti svoje športne duše sem namreč sklenil v tej temi poseči nekoliko globje. Sklenil sem podobi največjih tovrstnih spektaklov dodati malo svojega pridiha.

Jasno je, da me v globoko razmišljanje ni porinilo nič drugega kot ravno olimpijske igre. Ko sem se zatopil v srčen boj mladenk in mladcev, ki so na vso moč dvigovali, skakali, premetovali vseh sort predmete, na vse načine lovili drug drugega, se do onemoglosti pretegovali in matrali svoje mlade ude, takrat sem ob vsem svojem pristnem občudovanju dognal tudi kar nekaj zanimivih stvari. Takrat mi je postalo jasno. Ja, nekaj stvari bo treba malo predrugačiti.

Zagotovo bo s časom spisek mojih posodobitev postal še krepko daljši a za začetek sem svoje zmogljive nevrone obremenil samo z delom olimpijskega cirkusa. Posvetil sem se petim športom , ki so v Sloveniji najbolj popularni. Torej , vnesel bi nekaj bistvenih sprememb v tekmovanje v streljanju, jadranju, plavanju, metu kladiva in judu .

No, tako je bilo:

Tekmo v streljanju sem spremljal seveda doma. Zadeva je pač potekala po kitajskem času ob takšni uri, da sem že s tem imel dovolj opraviti in sem bitko spremljal ob prvem kofetu. Ko sem prižgal škatlo sem se kar razveselil. Bom pač gledal napeto tekmo sem si rekel. Me bo malo zbudilo! Pa sem se krepko zmotil. Vse skupaj je bilo vse premirno. Nič se ni dogajalo. “A , verjetno jim ne gre pa so slabe volje!” sem si mislil sam pri sebi. Pa sem malo bolj podrobno pogledal številke in še bolj sem osupnil. Tipi so zadevali , vam povem, v črno kot Robin Hood. “Benti, sem si mislil, ta bi komarju jajca odstrelil!”

“Pok” in je naš Mundi zadel desetko. Na kavču sem poskočil in čakal kdaj bo poskočil tudi tip, ki mu je uspel strel direkt u bul aj! Pričakoval sem, da bo od veselja zalavfal po dvorani, da bo napravil par premetov, nazadnje pa se bodo skupaj s trenerjem in ostalo ekipo med poljubljanje povaljali v trepljajočem se klobčiču.

Pa nič! Niti trenil ni. Mirno je naslonil svojo glavo na podstavek in čakal, da spet pride na vrsto.

Ko sem pozneje svojo osuplost opisoval prijateljem, so mi dobrohotno pojasnili, da bi se ob njegovem vrisku in kravalu lahko ustrašil kateri od drugih strelcev in spustil kakšen nenamerni rafal po občinstvu ali kaj podobnega.

“Aha, to je torej problem!” Takrat se mi je tudi porodila ideja za prvo spremembo.

Sama sprememba ne bi zahtevala velikih posegov. Treba bi bilo le zagotoviti dovolj veliko dvorišče pred dvorano in tekmovalce obuti v žametne copate. Na dvorišču, ki bi bilo od dogajanja ločeno s kvalitetnimi zvočno izoliranimi vrati pa bi še morali namestiti dober orkester ali vsaj pihalno godbo..in to bi bilo vse.

No in ko bi po novem sistemu Mundi zadel desetko?! Ha, zdaj bi bila pa druga pesem. V svoji sreči bi nalahno in potiho odložil flinto, v svoji mehki obutvi bi odstopicljal do izhoda in se podal na dvorišče. V trenutku ko bi za sabo zaprl vrata pa bi godci zaorali na vsa pljuča “na golici” , strelec pa bi med vriskanjem s triumfialno dvignjenimi rokami napravil dva radostna kroga. Po eni minuti bi veselje potihnilo in šampion bi se previdno vrnil na svoje mesto.

Ko je bilo to urejeno , sem se posvetil jadranju. Vedel sem, da ima Vasilc možnosti za uspeh . Napetost in dramatičnost je bila zagotovljena. Z zanimanjem sem torej pospremil čoln za čolnom, kako so spustili kitajsko burjo v svoje plahte in se zapodili med valove. Od začetka je zgledalo , da bodo jadrali še kar urejeno in da bom zlahka spremljal kaj se dogaja. Takrat pa so se tipi prizibali do prve boje. Tam pa kar naenkrat strašen drenj. Na momente se mi je zdelo, da so se jim tiste lupine nagrmadile druga na drugo in da se bodo iz mokrega mravljišča le stežka izvlekli. “Madona, brodolom!” sem vzkliknil, da je žena prihitela iz kuhinje in pogledala kaj nenadzorovano vzklikam sam kot sem bil na tistem svojem kavču.

Ne po tem dogodku zaboga nisem imel več pojma kaj se dogaja. Kvečjemu to mi je bilo jasno, da se naš ne sme potopiti! Jadralci so se brez vsakega opaznega redu razkropili. Le vsake toliko so se spet nabasali na majhen prostor okoli rumene boje in zaman sem tolkel po mizi in bentil, da je morje pa ja dovolj široko in naj vendar malo bolj pametno krmarijo. Nekoliko me je pomiril komentator, ki mu je bilo baje nekaj zadev malo bolj jasnih, poleg tega pa so še Kitajci vsake toliko narisali na gladino rumeno črto in zraven pripisali neke razdalje. Kako so to storili…naj me vrag če vem?! In kar naenkrat se je v vsej zmedi strgalo še komentatorju. Kolajna…srebro…Vasilij..toooooooo!!

Ja , hvala bogu! Vsaka čast primorcu, da je v vsej zmedi še obdržal pravo smer in dovolj veliko hitrost. Bil sem zadovoljen, pomirjen in poln patriotskega ponosa. Nekje v grlu sem imel poseben občutek in začutil sem , da imam nekoliko rosne oči.

Po drugi strani pa sem vedel, da bo treba pri takšnih tekmovanjih v bodoče nekaj stvari bistveno spremeniti. Kaj takega ne bomo smeli dopuščati. Ja, saj se na momente ni vedelo kdo pije in kdo plača.

Razmišljal sem celo popoldne in nazadnje vzel v roke atlas in malo pogledal kaj bi se dalo storiti na tistem prizorišču. Ker se bodo regate dogajale seveda tudi na drugih morjih, bomo moje napotke vzeli zgolj kot primer.

“Tajvan!” Ja, Tajvan bi bil kar prava izbira. Ravno tam bi jaz ukazal vsidrati jadrne čolničke lepo razporejene vsaj sto metrov naj bi bilo med vsakim. Vrli krmarji bi čakali na znak s kopnega. Ko bi telefonist javil, da je čas za start, bi lepo dvignili svoje ankerje, razvili bela jadra in se zapeljali do kopnega. Mislim, ne pa v tistem drenju.

In občinstvo? Ja občinstvo bi na kitajski obali lepo čakalo, kdaj se bo kateri pojavil na obzorju. Tam bi bili navijači, trenerji z dolgimi daljnogledi, živčni svojci in razburjene partnerice tekmovalcev, ki bi se v napetosti prestopale z ene nožice na drugo in si skrivaj vsake toliko obrisale kakšno solzo.

In čisto jasno bi bilo kdo je zmagal in nobene gužve in lepo bi tistega, ki bi se prvi dotaknil kopnega obesili medaljo pa gotovo! Pa še drugemu , pa tretjemu in potem bi se počasi spokali stran z obale. Tisti, ki bi preveč zaostali in bi prisopihali tja šele dvajseti ali trideseti , bi na obali našli le še kakšnega obupanega trenerja ali pa še njega ne več. Naj pa za prihodnjič bolje natrenirajo vožnjo tiste svoje ladjice! Eko!

Pri plavanju sem imel še najmanj problemov. Ko sem se lotil spremljanja čofotajočih dirk, sem kmalu kar onemel. Skoraj vsak , ki se je lotil kloftati po bazenu je na koncu dosegel , če že ne svetovnega pa vsaj olimpijski rekord. Nek nori Amerikanec je nabral zlatih medalj, da jih bo komaj nesel domov. Vendar, jaz sem se v tej fazi pa le vprašal, kaj se dogaja. Ali so se ti ljudje kar naenkrat naučili bolje plavati ali kaj?A so vsi Marki Spitzi in podobni modeli znali plavati le bolj tako, na pol?

Na srečo mi je pri tuhtanju pomagal komentator, ki je povedal šokantno vest. Skrivnost je menda v kopalkah. “Kaaaj!” Ta novica me je zelo prizadela. Pomislil sem na Formulo ali na moto športe. Prav teh zadev nisem mogel nikoli sprejeti čisto za svoje. Ni mi šlo v glavo, da bi lahko navijal za stroje in še manj to, da ima na startu nekdo bistveno boljši avto od drugega. Mater, sem si mislil, kot bi eden dirkal z bemvejcem, jaz pa bi za njim ropotal s svojim TomoVinkovičem.

In zdaj še plavanje! Pa ravno pri plavanju sem mislil, da pa res ne more biti za nikogar nobenih prednosti. Pljuskneš v bazen in evo…od tistega trenutka si on jor ovn, vse je na tebi. Zdaj pa to!

No kot že rečeno, pri reševanju te zagate nisem imel veliko težav. Pravzaprav se mi je rešitev ponujala kar sama. Seveda mi gre čisto samo in edino za pošteno borbo in zato ne bi rad poslušal pripomb kakšnih sprevrženih starih umazancev. Ja , pošteni boj je najvažnejši. Vendar pa, ko pogledam našo simpatično Sarico….ja po mojih popravkih bi bila to ena najlepših športnih disciplin!!

Ko se je varno zamrežen v svojem krogu zavrtel Primož Kozmus , mi je bilo kmalu jasno. Tip obvlada. Tisto svojo macolo je fliknil vsakič čisto na konec njive. Ne vem posebno natančno kako daleč je letela, sem pa prepričan, da jaz s svojo kondicijo ne bi bil pripravljen posebno velikokrat iti ponjo. In ne le, da je tisto svojo zadevo vrgel najbolj daleč od vseh, tudi vse mete je imel bolj ali manj najdaljše in nobenega ni zamočil in nobenega prestopa ni naredil.

Poleg tega pa je bil vsakič ko je macolo izpustil iz rok in je poletela pod pekinško nebo videti s svojo izvedbo nezadovoljen in neprepričan v uspeh. Zgledalo je, da ima v svoji izvedbi še cel kup rezerve in da bi lahko potegnil še meterček ali dva. Ja, car, ni kaj!

Me je pa zmotilo nekaj drugega. Spet se moram vrniti k tistemu amerikanskemu plavalcu. Mulc je pač najboljši plavalec na svetu in je nabral baje osem medalj!? Ja, mislim vsaka čast. Ampak, kako naj pa najboljši metalec kladiva nabere osem medalj. Če plavajoči jenki lahko plava en čas prsno , potem hrbtno pa po pasje in po žabje , kakor se mu zahoče, kaj naj potem stori metalec kladiva , ki mu v njegovi disciplini ni enakega pod vročim kitajskim soncem?

Met kladiva, met težjega ali lažjega kladiva, kovaške macole, kladiva na kratki žnuri in takšnega na malo daljši , pa še štafetni met, met z zavezanimi očmi in metanje kladiva za tolčenje zrezkov…………to je seveda samo preprost osnutek, svoje bo morala reči stroka. Smo pa si verjetno edini, da je treba na tem nekaj narediti. Saj ne , da ne bi občudoval onega majstra s celim košem medalj ampak, zakaj naj bi se on šopiril s tistim plehom pred našim asom!!!?

In judo? Ha, judo je pa prav posebna zgodba. Ko je na podium stopila naša judoistka, sem bil še kar optimističen. Punca je simpatična in prijazno gleda, po drugi strani pa nikakor ne bi mogli reči, da izgleda , kako bi rekel, šibko ali nemočno. Ne, nikakor ! Prav lepo zaokrožena in krepka se mi je zdela in prav velike možnosti sem ji pri…….a takrat . O porkamadonca, takrat se je nasproti nje pojavila njena nasprotnica. Baba in pol, vam rečem. Dobesedno. In kot da še ni bilo zadosti , da je za glavo večja in slabe pol kvintala težja od naše, jo je takrat kamera pokazala še v obraz. Zmrazilo me je po celem telesu. Isti pogled, isti zločesti izraz kot Brusli, vam rečem. V grlu sem začutil velik cmok.

“Beži Polavderca” sem komaj izdavil “ ta te bo pregonila kot prašiča!” Potem sta se ženski spoprijeli. V grozi sem si s celo dlanjo pokril obraz in le boječe špegal med prsti. Pa potem le ni bilo tako hudo in kmalu sem se umiril. Tavelika je lomastila okoli naše Lučke in se trudila, da bi jo zgrabila in fliknila po tleh. Ta pa se ni pustila. Kot osa je žokala orjakinjo in jo cukala za rokave in krageljc. Še malo prej urejena in brezhibno opasana baba je bila kmalu vsa razmetana, skuštrana in neurejena. Sem že mislil, da bo sudac ustavil boj in jo opomnil, češ “samo poglej se , kakšna hodiš okoli !” ali kaj podobnega. Pa ni bilo nič. Enkrat vmes sta obe telebnili po tleh in naša je dobila nekakšno točko. Preostalo minuto in nekaj je samo odbijala brezupne poskuse nasprotnice, da bi tisto točko dobila še ona. In spet, veselje in nepopisna sreča. Medaljaaa!

Seveda sem bil vesel tudi sam a glede same predstave sem imel pa kar nekaj pomislekov. Prav zato sem si ogledal še par bojev. Skoraj pri vseh sem ugotovil isto. Težko mi je bilo priznati ampak po večini nisem imel občutka, da bi se kaj prida dogajalo. Malo so se porivali, malo cukali, vse skupaj pa daleč od pričakovanega žanklodvandamovskega fajta! Nobeden ni frčal po luftu, nobeden ni odšel z odra s kakšnim zlomljenim glidom in nihče ni v neubranljivem ključu z obrazom na tleh ječe prosil milosti.

Spet sem dobil za takšno stanje nekaj malega pojasnil. rečeno je bilo, da so pač to najboljši majstri juda in da se poleg tega, da znajo napadati, znajo tudi dobro braniti in seveda ne dovolijo, da bi jih nasprotnik nevem kako premetoval in mikastil.

Aha, sem si rekel in razmišljal, tuhtal , premleval…že vem!! Že vem!

Če bi hoteli judo približati zahtevnemu športnemu gledalcu, mednje se kakopak štejem tudi sam, bi bilo treba nekaj storiti na atraktivnosti. Ukrep , ki sem si ga zamislil, zgleda sicer nekoliko drastičen a vendar mislim, da bi ga bilo dokaj lahko izpeljati.

Gre za to, da bi na oder poslali samo enega dobrega judoista. Njegov nasprotnik pa bi moral biti zelo navaden vsakdanji človek, določene višine, teže, svojevrstnih karakternih lastnosti in predvsem, to je najbolj važno, predvsem ne bi smel imeti niti blage veze o judu ali kateremkoli drugem borilnem športu. Kateri od teh sparing partnerjev bi pripadel določenemu judoistu bi pred tekmovanjem izžrebali, v primeru izenačenosti pa bi si jih med sabo tudi zamenjali in ponovili nastop.

Ej, to bi bila pa druga pesem. To bi bilo nekaj za naše oči pa tudi vrli judarji bi res lahko pokazali vse kar so se mukoma v dolgih letih naučili v svojih telovadnicah. Svoje bi morala samo še opraviti strokovna komisija, ki bi na koncu vsak par ocenila. To bi lahko sodniki opravili z dvigovanjem tablic s številkami in problemov tu res ne bi moglo biti.

No, to so samo nekatere modre ideje, ki so se mi utrnile med kitajsko olimpiado. Verjamem, da bi bilo lahko tega še več. Verjamem tudi, da bodo te moje misli našle pravo mesto in da jih bo zagotovo prebral kakšen pravi človek, ki jih bo znal lansirati . No, in takrat, se že kar nekako veselim, ko bom na televiziji zagledal kakšen utrinek iz mojih razmišljanj..ej takrat. Mogoče bo to na OI v Londonu ali pa kdaj pozneje. Ej, takrat pa si bom rekel :” Te olimpijske so pa tudi malo moje!”

Še vedno me pa najbolj razkuri, če se najde kakšen samovšečnež in se začne pogovarjati z mano kot da o športu nimam pojma. Mislim, da sem s tem pisanjem vsaj s tem opravil. Lep športni pozdrav! Dare

0%

0%

Vsak , ki pozna mojo stran, se bo strinjal, da je le - ta bolj črkarske narave. Hočem reči, da nanjo ne lepim kaj prida slik, da o filmčkih sploh ne govorim. Za slednje si namreč nisem niti vzel časa, da bi stuhtal kako se jih insertira v blog. No, kljub vsemu pa sem si danes privoščil bolj slikovno objavo. Po koncu dopusta, po koncu dopusta po dopustu ,po koncu še zadnjega tolažilnega vikenda in sploh… potrebujem nekaj takega…lahkega in prijetnega! Seveda pa gre bolj ali manj za vsebino slik ne za njihovo kvaliteto. Kakšen fotografski majstr menda pač tudi nisem. No, torej …nekaj slik , vmes in spodaj zelo malo teksta, pa še ta mislim, da je od nekod sposojen !

1. Apartmaja oz. bajte se nisem spomnil pofotkati, kar se ambienta vidi je torej bolj slučajno:

2. Pod točko dva je nekaj slikic z našega zadrževanja na plaži. Tja smo odrinili že kmalu po ranem zajtrku in kofetu. (obmorska “navsezgodnost” pomeni , da je bilo to cca. ob 11 h ) :

3. V vodi in ob njej smo uživali,večinoma brez vnaprej izdelane koreografije:

4.Kakšen koreografsko izdelan utrinek pa je uspel v večernih urah. Takrat smo si privoščili kakšen obhod, dve ali tri jumbo pizze, sladoled, urico kartanja s pomočjo naglavnih lučk……pa še kaj se je našlo . (za točko 5.)

Aja, kar se sposojenega teksta tiče :

Pod točko 1 : Ja nekaj malega je že koštalo
točke 2 - 5 :neprecenljivo :)

0%

0%